Zadnjih nekaj let je vreme v notranjosti Slovenije močno spremenjeno glede na predhodna desetletja. Kopenske želve ter njihova hibernacija sta pogojena na temperaturo podnebja v katerem živijo, kar lastnikom povzroča nekaj problemov. Nihanja med dnevnimi in nočnimi temperaturami so tudi več kot 20°C . Sončni žarki, ki pripekajo na hiške ali druga želvja skrivališča ogrejejo prostor do te mere, da se želve počasi prebujajo ter pospešijo njihovo dihanje ter metabolizem. Na ta način porabljajo veliko energije in zalog hrane v maščevju, ki so ga pridobile pred hibernacijo. Dolga spomladanska obdobja so za želve utrujajoča, saj kljub višjim temperaturam te niso dovolj visoke, da bi se želve lahko redno sončile na soncu ter se prehranjevale. Tu nastane problem, ker želve hirajo in se lahko močno izstradajo. Tisti lastniki, ki svoje želve prezimujejo v hladilniku ali kleti, se tem problemom izognejo in želve hibernirajo dlje. Notranji terariji ali ogrevani rastlinjaki so postali potrebni za večino lastnikov, ki živimo v hladnejših predelih Slovenije. V nadaljevanju bom opisal proces, kako želvo prebudimo po zaključeni hibernaciji.
ŽELV, KI SO SE ŽE PREBUDILE PO HIBERNACIJI NE HIBERNIRAMO DALJE, TEMVEČ JIH PRESTAVIMO V OGREVANE PROSTORE ALI SONČNO OGRADO, V KOLIKOR NAM PODNEBJE TO DOPUŠČA.
Hiške in rastlinjake v katerih želve prezimujejo redno preverjamo ter spremljamo obnašanje želv, ki so se že prebudile.
Ko opazimo, da je želva budna ter aktivna, ampak se vseeno več dni ali tednov zadržuje zgolj v hiški ukrepamo ter jo prestavimo v terarij.
Želvo površinsko sami pregledamo. Pozorni smo na morebitne rane, izcedke ali druge spremembe. V primeru poškodb ali izcedkov priporočam obisk veterinarja za eksote.
Nogice in glava sta velikokrat še trda, manj gibna. Včasih lahko slišimo tudi 'škripanje' med premikanjem. Z višjimi temperaturami se takšna stanja normalizirajo.
Želvam po hibernaciji najprej ponudimo tekočino, saj se velikokrat prebudijo žejne in dehidrirane. Predvsem to velja za tiste želve, ki niso prezimovale v vlažni podlagi. Večinoma lastniki uporabljajo zgolj vodo iz vodovoda, vendar pa se po mojih izkušnjah veliko bolj obnese kuhanje čajev. V naravi deževje spira rastline, travo in prst, zato želve skoraj nikoli ne pijejo čiste vode. S kuhanjem rastlin, trave ter listov pridobivamo tekočino, ki vsebuje tanine ter teine. Želve, ki pijejo takšne pripravke, so večinoma bolj aktivne in odpornejše na infekcije. Za pripravo lahko uporabimo suho krmo ali seno, lahko dodamo suho listje ter vrečko mediteranskega čaja. Veliko znanstvenikov takšne čaje imenuje kar naravni preventivni antibiotik za živali.
Ko je čaj skuhan, ga pustimo, da se ohladi. Želvo od začetka namočimo v malenkost hladnejšo tekočino, kakor takrat, ko ga uporabljamo pri aktivnih prebujenih želvah.
Želvo prvič namakamo dlje kot ponavadi. Namakanje naj traja vsaj pol ure, saj bo želva večkrat pila. Pazimo, da ozračje ni premrzlo ali vetrovno, ko se želva namaka. Pri nalivanju v posodo ne pretiravamo s količino, dovolj je že en centimeter tekočine (pri manjših želvah lahko tudi manj).
Želvico lahko skrtačimo pod vodo, da odstranimo zasušeno blato ter pesek. V terariju najprej uporabljamo zgolj navadno UV-b žarnico brez gretja. Grelno žarnico priklopimo šele po nekaj dneh, da se želva postopoma prilagaja na prehod in prenos v vroč terarij. Prebujanje želve naj traja vsaj en teden dni. Če želve živijo v ogradah se seveda same prebujajo in ne potrebujejo naše pomoči. Poskrbimo samo za prisotnost tekočine v ogradi.
Pogosti problemi po hibernaciji
Slika prikazuje edem, kateri je nastal po hibernaciji. Večinoma ga lahko povzoči hormonsko neravnovesje, ali pa nepravilno delovanje ledvic. Pri pojavu je lahko prisotna tudi bakterijska okužba.
Pogost pojav po hibernaciji je tudi 'prehlad' ali druga infekcija dihal. Pozorni smo predvsem na izcedke ali mehurčke iz nosu, nenormalne zvoke ob dihanju ali celo zvoke podobne hropenju ali čivkanju. Če se stanje ne poboljša v nekaj dneh obiščemo veterinarja.
Odprte rane ali poškodbe so resna stanja, katera potrebujejo veterinarsko oskrbo. Želve imajo po hibernaciji oslabljen imunski sistem, kateri težko pozdravi večje odprte rane. Le-te nastanejo najpogosteje zaradi ugrizov podgan in drugih glodavcev. Četudi se potrudimo, da hiška nima večjih odprtin med hiberniranjem ne izključujemo tudi napadov drugih živali. Pomembno je pogosto preverjanje naših želvic, predvsem tistih, ki hibernirajo zunaj.
Rdeče obarvan oklep načeloma prikazuje sepso ali bakterijsko okužbo krvi. Tudi to stanje je zelo resno in potrebuje veterinarsko pomoč ter antibiotike. Do sepse lahko pride tudi med letom, vendar so v prehodnih obdobjih in med hibernacijo želve bolj dovzetne za tovrstne okužbe.